Leto 2006 se bo z zlatimi črkami zapisalo v zgodovino prizadevanj, da bi Janez Frančišek Gnidovec CM dosegel čast oltarja. V Ljubljani se je namreč po dobrem letu in pol končal škofijski postopek o ugotavljanju domnevne ozdravitve na priprošnjo Božjega služabnika in s tem tudi zadnji del postopka, ki poteka na škofijski ravni. Rečeno po domače: birokratsko delo na terenu je opravljeno, sedaj so na vrsti uradniki in sodelavci Kongregacije za zadeve svetnikov.

V dolgi zgodovini procesa se je v arhivu Gnidovčevega procesa zbralo nekaj primerov ozdravitve na priprošnjo Božjega služabnika; med njimi je izstopal primer gospe, ki je zbolela za rakom na pljučih in nato popolnoma ozdravela. Za ta primer se je ogrel tudi sobrat Franc Rodé in zanj še kot sodelavec Papeškega sveta za kulturo navdušil sobrata Toneta Pusta, ki je v Ljubljani pridno zbiral dokumentacijo.

Imena sodelujočih in njihove izjave seveda za vedno ostajajo v tajnosti; tu vam bom nanizal nekaj podatkov, da si boste lahko ustvarili podobo o tem, kar se je v teh mesecih dogajalo v Ljubljani.

Zanimivo, da »glavni akterji« v opisanem primeru niso člani Misijonske družbe niti sestre usmiljenke, ampak Marijine sestre čudodelne svetinje. Mož gospe, ki je leta 1980 obolela, se je namreč oglasil pri Marijinih sestrah čudodelne svetinje, ki imajo v bližini njihovega doma svoj samostan. Sestram je zaupal, kaj se dogaja njegovi ženi. Sestre so mu zagotovile molitveno pomoč. Takoj so začele devetdnevnico k Srcu Jezusovemu in se obrnile na priprošnjo Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca.

Dve redovnici, članici družbe Marijinih sester čudodelne svetinje, ki v procesu nastopata kot priči, sta bolnico tedaj obiskali in skupaj z njo molili. S seboj sta prinesli tudi delček škofovske obleke, ki jo je nosil Božji služabnik.

Bolnici se je stanje začelo kmalu izboljševati. Zdravniki so to sicer pripisovali obsevanju in kemoterapiji, a se je tudi njim zdelo nekaj izrednega. Sestre so nadaljevale devetdnevnico vse do popolnega okrevanja, pobožnost pa zaključile z zahvalno sv. mašo, ki je bila darovana v njihovem samostanu.

V januarju naslednjega leta se je gospa ponovno vrnila na svoje delovno mesto in s polnim delovnim časom svoje delo opravljala vse do upokojitve. Ob službi je doma opravljala gospodinjska dela ter skupaj z možem skrbela za svojega 100% invalidnega sina, ki je umrl v septembru 2005.

Sam postopek pa je potekal na dveh stopnjah: prva je bila namenjena zbiranju dokumentov ter iskanju sodelavcev, druga pa sami izpeljavi postopka na sedežu metropolitanskega cerkvenega sodišča v Ljubljani.

Oktobra leta 1996 je priznani specialist onkologije podal svoje strokovno mnenje o rezultatu zdravljenja gospe. To mnenje je bilo posredovano Kongregaciji za zadeve svetnikov. Sodelavec kongregacije je novembra istega leta podal pismo s svojim mnenjem in prošnjami. Nanj so se takoj odzvali zdravniki, ki jih je Tone Pust poprej prosil za sodelovanje. Za prevode dokumentov je pridno skrbel sobrat dr. Franc Rodé, tedaj tajnik Papeškega sveta za kulturo.

Zadeva se je od tu naprej začasno ustavila vse do novembra leta 2004. Tedaj sem skupaj z vizitatorjem Lojzetom Gajškom obiskal Generalno kurijo Misijonske družbe lazaristov. Ob tej priložnosti mi je generalni postulator podrobno razložil stanje, v katerem se nahaja sam postopek. Potrebno je bilo izpeljati še škofijski postopek o ugotavljanju ozdravitve na priprošnjo Janeza Frančiška Gnidovca.

Novembra 2004 je kardinal Franc Rodé CM, prefekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, na generalnega postulatorja Misijonske družbe naslovil pismo. Pri opisu svojih trditev se je skliceval na tri dejstva: da je bil nadškof v Ljubljani (v škofiji, iz katere izhaja Janez F. Gnidovec), da je sedaj prefekt, odgovoren za posvečeno življenje in da – podobno kot Božji služabnik – pripada Misijonski družbi lazaristov.

13. decembra 2004, teden dni po prevzemu nadškofije Ljubljana, sem se na nadškofa msgr. Alojza Urana obrnil s prošnjo, naj dovoli ustanovitev komisije in s tem začetek škofijskega postopka za ugotovitev ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika; mesec dni kasneje je nadškof komisijo ustanovil – postopek se je s tem uradno začel.

V mesecu marcu 2005 sem za sodelovanje pridobil zdravnika, ki je leta 1980 zdravil obolelo gospo ter dva onkologa specialista, ki sta gospo ponovno pregledala, kot to predvideva sam postopek.

Delo se je nadaljevalo v drugi polovici letošnjega januarja. Gospa je bila ponovno pregledana v prostorih onkološkega inštituta. Od zaključka zdravljenja je minilo več kot 25 let. Poleg pregleda pri dveh specialistih onkologih je gospa opravila tudi slikanje pljuč. Ves čas po ozdravitvi ni bilo nikoli zaznati kakršnega koli sledu bolezni!

Od januarja 2006 pa vse do maja so nato v prostorih metropolitanskega cerkvenega sodišča potekala zaslišanja zdravnikov, specialistov, ozdravljenke in vseh prič. Naj kot posebnost povem, da se je eno najvažnejših zaslišanj »zgodilo« prav 3. februarja, na Gnidovčev rojstni dan za nebesa – še posebno zanimiv podatek, saj smo tedne in tedne iskali primeren datum, prestavljali srečanja in zaslišanja sem in tja, na koncu pa se je vse uredilo in postavilo prav na ta datum, pa tudi samo zaslišanje je potekalo v odličnem ozračju.

Delo smo zaključili 24. julija 2006. Ta dan je v mali dvorani nadškofijskega ordinariata v Ljubljani potekala sklepna seja postopka. S svojo navzočnostjo je temu dogodku dal vrednost tudi nadškof msgr. Alojz Uran. Čeprav navodila predvidevajo prisotnost škofa, pa je šel nadškof veliko dlje od uradne navzočnosti: vseskozi je kljub obilici dela s pozornostjo spremljal potek postopka; na sami sklepni seji pa je bil ravno on tisti, ki nas je opozoril na izreden zgodovinski pomen dogodka, kateremu smo prisostvovali.

27. julija sem z mladimi iz misijonske skupine, ki deluje v okviru Študentskega doma Vincencij na Taboru v Ljubljani, odšel po poteh škofa Gnidovca. Obiskali smo Skopje, kjer so nas sprejeli škof Kiro Stojanov in sestre usmiljenke, nato Prištino, Letnico, Peć, Zlokučane in Prizren, kjer smo bili deležni pozornosti naši sester; se spotoma »namočili« še pri prijatelju Ivici Sinanoviću na Pelješcu in nato romanje sklenili pri Mariji v Međugorju. Nekaj posebnega in izrednega je bilo doživeti to pot le nekaj dni po končanem škofijskem postopku.

5. avgusta sem s skupino prijateljev odšel v Rim, kjer nas je sprejel p. Marko Rupnik: po nastanitvi v centru Aletti in Rusicumu smo obiskali sobrata kardinala Franca Rodéta. Zvečer so nas p. Marko in njegovi sodelavci presenetili z večerjo; največja »poslastica« je bil pogovor s kardinalom Tomažem Špidlíkom. V ponedeljek, 7. avgusta, smo dan začeli s sveto mašo v kapeli Generalne kurije; somaševanje je vodil generalni superior – posebej je omenil Gnidovca in pomen naše poti na sedež Kongregacije za zadeve svetnikov. Generalni postulator Giuseppe Guerra nas je nato z avtom odpeljal v Vatikan. Tam nas je že čakal kardinal Rodé. Skupaj smo se povzpeli v nadstropje, kjer je sedež Kongregacije za zadeve svetnikov in seveda najprej oddali dva prevoda škofijskega postopka o ugotavljanju domnevne ozdravitve na priprošnjo Janeza F. Gnidovca. Ker se je kardinal nepričakovano pojavil na vratih, je seveda nastala rahla panika med uradniki; od nekod se je prikazal msgr. Di Roberto, podtajnik kongregacije in nam ljubeznivo razkazal »tovarno svetnikov«; obisk smo sklenili s kavico v skromni kuhinji omenjene kongregacije. Kardinal Rodé nas je nato pospremil do trga; sam je odšel na svoje delovno mesto, mi pa domov.

Generalni postulator me je obvestil, da so v avgustu oddane dokumente, 15. septembra 2006 na sedežu kongregacije uradno odprli, pregledali in začeli z branjem. Omenil mi je, da se bo še letos, skupaj s kardinalom Francem Rodétom, oglasil pri kardinalu Joséju Saraiva Martinsu, prefektu Kongregacije za zadeve svetnikov.

Na tem mestu bi se rad zahvalil za čudovit dar svetosti. Najprej Jezusu, viru vse svetosti, da je slovenski provinci Misijonske družbe podaril Janeza Frančiška Gnidovca; potem pa vsem mojim predhodnikom vicepostulatorjem, posebno gospodu Stanku Žaklju, ki so skrbno zbirali dokumente, izjave in pričevanja, skratka vse potrebno, da se postopek dobro odvija. Zahvala gre tudi gospodu kardinalu Francu Rodétu ter vsem sodelavcem in sodelavkam v škofijskem postopku; ne morem jih našteti imensko, zato naj jih našteje dobri Bog in jim vse tisočerno povrne. Hvala tudi vsem dobrotnikom in dobrotnicam – za molitve in denarne prispevke.

Za sklep mi dovolite, da še malo positnarim: na začetku sem omenil, da so sedaj na vrsti uradniki Kongregacije za zadeve svetnikov. Čeprav sem tudi sam med tistimi, ki nestrpno pričakujejo na sleherno novico, ki bi utegnili priti izza vatikanske palače, vendarle čutim težo zaupanja v Božjo previdnost. Jezus je tisti, ki podarja svetost, zato se na obrazih svetnikov zrcali Jezusov obraz.

Mnogi strokovnjaki, ki spremljajo Gnidovčev postopek so soglasno potrdili, da Janez F. Gnidovec ni »povprečen« svetnik. Naj pisno pričevanje blažene Matere Terezije, shranjeno na skromnem lističu, ki ga hranimo v našem provincialnem arhivu, utrdi naše zaupanje v priprošnjo Božjega služabnika ter našo hvaležnost Jezusu za dar svetosti:

Rim, 22. avgusta 1974

Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: »V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo njegova, samo njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju«. Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.

Jezusa goreče prosimo, da bi sobrata Janeza Frančiška Gnidovca poveličal s čudeži; tako mu bo Cerkev podelila čast oltarja, nam pa bo močneje zasvetil njegov zgled ljubezni do ubogih, veselja do misijona in odločitve za svetost.